»Skoraj še ni zajca ujel, pa tudi miši ne bi smel!«

Med njimi so nekatere pesmi že antologijske, na primer Sedem medvedjih sladkih besed, Pogovor o domu, Pogovor o igri, Kje stanuješ mala miška, Lestev in sirček …, večina pa je novih.

Miroslav Košuta je pesnik, ki se z lahkoto približa otroški duši, otrokovemu spoznavnemu in domišljijskemu svetu. S tem ko pripoveduje o živalih, pravzaprav pripoveduje o majhnih otrocih. Živali v njegovih pesmih se igrajo in veselijo, čudijo in sprašujejo o domu in življenju, odkrivajo pomene besed in postavljajo vprašanja. V raznolikih pesmih otrok ves čas doživlja široko lestvico čustev od ljubezni in varnega občutka doma do strahu in premagovanja strahu, neznanega in znanega.

Za svoje delo je prejel več nagrad. Med drugim leta 2011 Prešernovo nagrado, leta 2015 pa Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njegovo najnovejšo knjigo Medved z miško na rami je z ilustracijami obogatila Maša Kozjek.

Zanimiva druščina, tale medved velikan in drobna miška, kajne? No, miška se kdaj tudi razjezi, a seveda ne zares. Skupaj pohajata po gozdu, medved išče jagode, brunda in se hahlja … Kako ne, saj gre takrat, kadar smo v pravi družbi, pravi pesmica, z nami tudi sreča. Zato naslovna pesem Medved z miško na rami s svojim lahkotno poskočnim ritmom kar vabi k druženju in glasnemu ponavljanju refrena.

Medtem ko medved in miška pohajata okoli, se veliko pogovarjata in fantazirata. Utrujena počijeta v medvedovem brlogu, iz katerega skorajda slišimo njun smeh: »zdaj čisto tanek, zdaj prav debel.« Miška tudi noč prebije v brlogu – kjer ni mačke pred vrati in lahko mirno hodi naokrog, ponoči pa se tesno privije ob njegov kožuh. Res, dobro je imeti velikega prijatelja, če si majhen.

Kot rečeno, so v novi knjigi tudi pesmi iz prejšnjih knjig, ki so se otrokom še posebej prikupile, med njimi tudi omenjena Sedem medvedjih sladkih besed. Kar šest prvih sladkih besed je rezerviranih za – kaj le? – ja, med vendar. Sedma, najslajša od vseh, pa za sladko spanje. V zadnjih vrsticah pesnik igrivo poveže medvede ne samo z otroki, temveč tudi z odraslimi: »Priznajmo po tiho v ta zimski čas: tudi za marsikoga od nas.« V zbirki poleg medvedov in mišk srečamo tudi živali: drobne, kot je mravljica, neubogljive kot pišče, ki išče skrivališče, pogumne kot ježek, ki nese na hrbtu kar celo goro.

Nastopajo pa tudi manj znane, kot so los in nosorog, krokar, kavka, žaba in ribice, kamela, pingvini in druge.

Ja, »zato, ker to najbolje zna/ in v igri sreča je doma …« izvemo v istoimenski pesmi. V izbranih pesmih je veliko otroškega veselja ob igri, ki ni pomembna samo zato, ker otroci v njej uživajo, ampak tudi zato, ker se med igro nehote in nevede tudi učijo in tako »igraje rasejo v resne dni«.

V melodičnem ritmu pesmi pozvanjajo tudi številne zvočne in besedne igre – vaje v izgovarjavi in razlikovanju glasov. Takšna je pesem Medvedkov aeiou, pri čemer otrokom seveda ni treba vedeti, da so to samoglasniki, naučil in zapomnil pa se jih vseeno bo.

V knjigi so tudi pesmi, ki bodo otroku olajšale odhod v posteljo. Večerna pesem Medvedek o strahu mu bo v pomoč pri premagovanju strahu. Tudi medvedka namreč kdaj obišče strah, da sliši tisti strašni cump, cump, cump … Uspavanka, ki zaziblje medvedka v zimski sen, pa bo morda hitreje prinesla spanec na oči tudi njemu.

Pesem Živalsko sodišče kar vabi k zabavi z rimami. Pesmi, kot je Miške plešejo kolo, pa so gibalne in kot nalašč za rajanje. Otrok se – medtem ko se igra, pleše, skače – hitro nauči tudi šteti.

Spet druge pesmi so polne zabavnih domislic. Pesem Dogodek v zelenem mestu na primer pripoveduje o tem, da so čez noč pošle plenice. Kot blisk se je namreč razširila novica o srečnem očku, ki »ziblje dva zabojčka«. Zakaj le? Ja, ker »stonoga je rodila dvojčka!«

Ste prebrali tele ščebetajoče rime o piščetu in piški? Dobro se zabavamo tudi, kadar si »lomimo« jezik. Poskusite brati naslednje verze, najprej počasi, potem čedalje hitreje. Najprej vi, potem še otroci. Kako je šlo?